Davnega leta 1962 se je petnajst navdušencev zbralo pod okriljem tedaj mogočne tovarne EMO in s pomočjo ljudske tehnike ustanovilo krožek podvodnih dejavnosti.

Opreme seveda na začetku ni bilo, a kjer je volja in znanje, ni ovir.

Tedanji vodja Alojz Krebs je z nekaj tovariši in po vzoru bratov Kuščar izdelal nekakšno nargilo, katero je z zrakom oskrbovala tlačilka. Treningi so potekali v lavorju ali v domači banji. Začeli so se tudi pravi potopi v našem morju. Skupaj z DRM Ljubljana in Potapljaškim klubom Piran je potapljaški klub Celje tudi ustanovitelj SLOVENSKE POTAPLJAŠKE ZVEZE. Leta 1973 se klub oz. krožek preimenuje v društvo, ki pa je še vedno pod okriljem ljudske tehnike EMO, v katere prostorih so se sestajali ob četrtkih zvečer. In od takrat že, je četrtek dan za srečanja…

Če si v tistih davnih časih hotel biti potapljač, si se moral tudi potapljati. Zato so se organizirale društvene akcije, na katerih so se opravljali stažni potopi (še kdo ve, kaj je to?). Prvomajski prazniki so ponavadi pomenili prve potope v tistem letu. Vsak zadnji vikend v juniju se je začela velika akcija, ki je ponavadi trajala deset dni. Potapljači so pridobivali izkušnje, spoznavali novosti pri opremi, tehniki potapljanja… Večina takratnih potapljačev se je ukvarjala tudi s podvodnim ribolovom. Nahraniti je bilo potrebno kar veliko ust. Nekateri so bili celo zelo uspešni in so na tekmovanjih celo zmagovali (štajerska prvenstva).

In ker nesreča nikoli ne počiva, je takratna civilna zaščita uporabila znanje in izkušnje naših fantov tudi pri kakšnih reševalnih akcijah, ki so bile povezane z vodami. Na obzorju so se pojavili zametki sedanje PRS, katere člani smo od njenega nastanka.

Prišlo je leto 1991. Vojna pri nas in na Hrvaškem. Časi, ki za potapljanje niso bili najbolj primerni. Pokrovitelj EMO Celje ni obdržal poprejšnje oblike in tudi ljudska tehnika je šla rakom žvižgat. Društvo se je znašlo v škripcih. A nekaj posameznikov se je vseeno potapljalo tudi takrat. Se še spominjate Bunculuke, Sv. Marine…

Že leta 1993 so se zopet zbrali, tokrat v DRUŠTVU ZA PREISKOVANJE VODA, kot se imenujemo še danes. In na srečo ter veselje je med nami tudi nekaj še tistih ustanovnih članov iz leta 1963, ki radi prenašajo svoje znanje in izkušnje na mlajše, manj izkušene potapljače.

Število članov v zadnjem času spet narašča. Zopet se organizirajo klubski potopi (Pinezići, Sv. Marina), na katerih lahko izkušenejši potapljači prenašajo svoje dragocene izkušnje na mlajše potapljače.

Pomembna pa so tudi druženja, zaradi katerih smo pravzaprav tudi skupaj in ki spremenijo člane kluba v družino, v kateri ima vsak član svoje mesto.

Vsi torej, ki bi želeli postati del te družine, ste vabljeni med nas. Zaradi potapljanja, izobraževanja (osnovni in nadaljevalni tečaji CMAS ali SSI) ali pa samo zaradi druženja.

VABLJENI!